(project 365) DAY 292

 Z dragim sva se že pred časom odločila, da so sobote samo najine. Pravima jim fotosobote. To je dan, ko se preprosto potepava, uživava, odklopiva, prepustiva in fotografirava vse živo. Včasih kje blizu, spet drugič kje daleč. Včasih vnaprej planirano, večinoma pa niti ne.

(project 365) DAY 290

Všeč mi je zima in njena belina. Tiste prve snežinke so nekaj najlepšega in v vsakdanje dolgočasno življenje prinesejo kanček čarobnosti. In, ko se prižgejo  prve luči in mesto kar naenkrat zaživi v vsem svojem sijaju, po ulicah pa zadiši po sladkem, začimbah in kuhanem vinu. Sprva je nisem marala. Zdaj pa z vsakim letom bolj cenim to kar ponuja.
Všeč pa mi je tudi pomlad. Človek jo preprosto mora imeti rad. Iz spanca se vse prebudi in v čudovitih barvah zaživi. Vse se prebudi. Noči se krajšajo, dnevi pa daljšajo. In, ker to ni dovolj, zrak prepoji še vonj po ljubezni, ki je tudi težke dežne kaplje ne morejo sprati. Pa saj ima tudi dež svoj čar. Nekaj romantičnega je na pomladi, prav res.
Najbolj pa mi je všeč poletje. Sonce, morje … Prav vsak dan je novo doživetje. Ljudje se sprostijo in malo barvo dobijo. Priznam, zapašejo tiste nežne dalmatinske pesmi in prav všeč mi je igrivost otrok, ki tečejo po ulici mimo mene. Nasmejani, srečni … Tako malo je treba.
Všeč pa mi je tudi jesen, ki v meni sicer porodi nemir. Počutim se kot vihar. Drevesa zamenjajo zeleno za zlato – rumeno. Rjavo. Rdečo. Obožujem šelestenje listja. Dnevi postajajo vse hladnejši in vonj poletja zamenja vonj po hladnem. In sadnem čaju. Gozdovi pa omamno dišijo po drevju, zemlji in gobah. In koliko čudovitih gobic človek sreča že v enem kratkem sprehodu po sosednjem gozdičku. Čas se ustavi in vse se umirja … Počasi …
Nov letni čas naznani.